Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga ze pozabljena zgodovina. A ne za vse. Reziser Andraz Pöschl je skupaj s snemalcem Alesem Zivcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slisimo na koncertih, veselicah, v sportnih dvoranah. Zdi se, da je ljudje ne zelijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je tezko. Udarniske rime in ritmi ohranjajo upanje in prenasajo sporocila o pomenu za mnoge temeljnih cloveskih vrednot. Ki, kot se veckrat zdi, nezadrzno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrosnistvu, brezskrbnost, celo sovrastvo do drugih. Kdo zeli vsaj s pesmijo slikati boljsi svet? Zakaj se vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Trzaski partizanski pevski zbor Pinko Tomazic in Garazni zenski pevski zbor Kombinat. Skupaj s stevilnimi drugimi.
